Pravljice za otroke

Mamica poslje Rdeco kapico v gozd k bolni babici, da bi ji nesla okrepcila. Med potjo sreca volka ("Kam, pa kam, Rdeca kapica?"), ta pa jo preprica, da gre Rdeca kapica nabirat rozice za babico. Med tem pa volk stece do babice, jo pozre, se napravi v njena oblacila in pocaka na Rdeco kapico. Ko ta pride, vprasa volka v babicinih oblacilih:

"Babica, zakaj pa imas tako velike oci?"
"Zato, da te bolje vidim."

"Babica, zakaj pa imas tako velika usesa?"
"Zato, da te bolje slisim."

"Babica, zakaj pa imas tako velika usta?"
"Zato, da te lazje pozrem!"

Takrat skoci volk iz postelje , pozre Rdeco kapico, leze v posteljo in zasmrci. Kmalu pa pride mimo lovec in zagleda volka na postelji. Z nozem mu prereze trebuh, iz njega pa skocita babica in Rdeca kapica. Volku dajo v trebuh kamenje in mu ga zasijejo. volk nato pade v vodnjak in umre.

Lovec, Babica in Rdeca kapica pa se okrepcajo s potico, mesom in vinom, ki ga je babici prinesla Rdeca kapica.

Najbolj znana pravljica, ki jo je napisala Ela Peroci, je Muca Copatarica. Govori o otrocih iz Male vasi, kjer so vse hise enake. Vse imajo rdeco streho in iz vseh se kadi. Nekega jutra otroci opazijo, da nihce nima copat. Mamice jim povejo:"Ce copatk nisi pospravil, jih je odnesla Muca Copatarica".

Tako se otroci bosi odpravijo iskat copate. Hodijo in hodijo in pridejo do hisice, kjer je nad vrati pisalo "Muca Copatarica". Vstopili so in videli polno polic s samimi zasitimi in cistimi copatami. Vsak je nasel svoje, lepo urejene, razen najmlajsega. Toda Muca Copatarice se ga je usmilila in tudi njemu dala copatke, ceprav je bil najbolj nereden. Poleg tega mu je za zimo obljubila, da mu bo sesila cisto nove copatke.

Pravljica Janko in Metka govori o revnem drvarju, ki mu je umrla zena in je ostal sam z otrokoma. Ko je domov pripeljal novo zeno, je maceha ves cas iskala nacin, kako bi se znebila otrok. Nekega vecera, je prepricala ubogega drvarja, naj naslednje jutro otroka odpelje dalec v gozd in ju tam pusti, saj nimajo dovolj za jesti.

To pa je slisal Janko in zunaj nabral belih kamenckov. Naslednje jutro, ko ju je oce odpeljal v gozd, pa je vsake toliko casa enega spustil na tla. Dalec v ogzdu jima je oce zakuril ogenj in rekel, da gre sekat drva. Ker se do vecera ni vrnil, sta Janko in Metka sama odsla nazaj proti domu. Vodili so ju beli kamencki, ki so se lesketali v mesecini. Ko sta se vrnila, ju je bil oce zelo vesel, maceha pa ga je spet prepricala, da ju mera odpeljati se enkrat.

Tokrat je maceha zaklenila vrata in Janko ni mogel nabrati kamenckov, zato pa je naslednji dan med potjo spuscal drobtinice kruha. Kot prejsnji dan, jima je oce spet zakuril ogenj in ju pustil sama. Zvecer, ko sta se hotela vrniti, pa sta zalostno ugotovila, da so vse drobtnice pozobali pticki.

Zato sta se Janko in Metka v gozdu izgubila in kocno prisla do hisice, ki je bila narejena iz cokolade, piskotov in drugih sladkarij. Tam je bila doma carovnica, ki je Janka zaprla v kletko, da bi ga poredila, Metka pa ji je pomagala pri opravilih.

Nekega dne je Metki narocila, naj zakuri ogenj v peci. Toda Metka jo je zvito porinila v pec in resila Janka. Skupaj sta usla zlobni carovnici in se vrnila domov v narocje presrecnega oceta. Oce je nagnal hudobno maceho in ziveli so srecno do konca svojih dni.

Pravljica o Sneguljcici govori o mladi kraljicni, ki je imela zlobno maceho, kraljico. Ker je carobno ogledalo povedalo kraljici, da je Sneguljcica lepsa od nje, jo je kraljica dala ubiti. Toda lovec se je je usmilil in jo je spustil v gozd. Tam je Sneguljica prisla do sedmih palckov, ostala pri njih in jim kuhala in pospravljala.

To je zvedela hudobna kraljica, se preoblekla v starko in ji prinesla zastrupljeno jabolko. Mrtvo Sneguljcico so palcki polozili v krsto. Mimo je prijahal princ, poljubilj Sneguljcico in ta se je zbudila. Porocila se je s princem in zivela sta srecno do konca svojih dni.

Pravljica govori o mladi kraljicni, ki si je zelela deklico. Ko jo je rodila, sta ji dala ime Trnuljcica in s kraljem sta povabila vse rojenice, razen trinajste, ker je zmanjkalo pribora. Zato je ta Trnuljcico iz jeze urocila, da se bo pri 16-ih letih zbodla v vreteno in umrla. Zato je kralj dal pozgati in uniciti vsa vretena po kraljestvu.

Ko je bila lepa Trnuljcica stara 16 let, se je sprehajala po gradu in prisla do najvisjega stolpa. Ko je vstopila, je zagledala staro zenico, kako prede in jo prpsila, ce lahko poskusi se ona. Takrat pa se je zbodla in zaspala. Z njo pa je zaspal cel grad: kralj in klrajica, kuhar in pomocnik, konji v hlevu, golobi na strehi, pes v senci, macka v kuhinji. Preko celega gradu pa je zraslo trnje.

Kraljveici in vitezi so prihajali od blizu in dalec, da bi prisli do Trnuljcice, pa so vsi obviseli v trnju. Ko pa je minilo ze 100 let, je prisel princ in ko je zacel sekati trnje se mu je kar samo umikalo. Nasel je Trnuljcico, kako spi v najvisjem stolpu. Poljubil jo je in Trnuljcica se je zbudila, hkrati z njo pa se cel grad. Princ in Trnuljcica sta se porocila in zivela srecno na svojem gradu.

Pepelka je pravljica o revni deklici, ki jo je maceha zapostavljala in ji nalagala tezka dela, svoji dve hcerki pa je razvajala. Ko je bil na gradu ples, je tja peljala samo svoji hcerki, Pepelko pa pustila doma. Toda dobra vila je Pepelki pomagala, jo oblekla in poslala na grad. Ker je bila najlepsa, je princ plesal samo z njo. Ko je ura zacela biti polnoc, je hitro stekla proti domu, ker je takrat carovnija izginila, toda na stopnicah je izgubila ceveljcek.

Prince je s ceveljckom prepotoval celo kraljestvo in iskal svojo deklico. Vse deklice so ga morale pomeriti, toda nobeni ni bil prav, niti polsestrama. Ko pa ga je pomerila Pepelka, jo je princ spoznal, odpeljal na grad in se z njo porocil.

Pravljica, Kdo je napravil Vidku srajcico, govori o dobrem, komaj stiriletnem decku z imenom Videk, ki je imel zelo rad zivali in jim je vedno pomagal. Zelo si je zelel nove srajcice, saj je vedno nosil ne ponosene srajce starejsih bratov in sester, toda mati je bila prevec revna in ni imela casa za sivanje.

To je videlo jagnje in mu dalo nekaj svoje volne. Volno mu je stkal trnov grm, pajek mu je stkal tkanino, potocni rak mu jo je urezal in prikrojil, pticek pa sesil. Videk je oblekel novo srajcico in ko se je videl v potoku, je bil ves iz sebe od veselja. Takoj je stekel domov in pokazal svojo novo srajcico bratom in sestram, ki so se zelo cudili, odkod mu cisto nova srajcica, saj noben od njih ni imel tako lepe, bele, mehke srajcice.

Svetlana Makarovic se je rodila v Mariboru. Otroci jo najbolj poznajo po njenih pravljicah: Sapramiska, Sovica Oka, Hisa tete Barbare, Pekarna Mismas, Coprnica Zofka, Cuk na palici, Mali kakadu in mnoge druge.

Napisala je tudi besedila nekaj zelo znanih povek: Mesto mladih (Bele vrane), Na na na (Neca Falk), V Ljubljano (Marjana Derzaj) in Sreca na vrvici (Marjeta Ramsak).

Poleg mnogih nagrad (Levstikova nagrada, Viktor za zivljenjsko delo,...), je leta 2009 prejela tudi Zlati red za zasluge Republike Slovenije

Mojca Pokrajculja (Pokraculja) je koroska ljudska pripovedka. V njej nastopa Mojca Pokrajculja kot glavni lik. Deklica najde krajcar in si zanj kupi piskrcek. Nato anstane nevihta in k njej se zatecejo sivilja lisica, mesar volk, cevljar medved, krojac zajcek in drvar jelen. Medved je s sabo prinesel lonec medu in Mojca ga spravi v kuhinjo. Ponoci lisica zacne stokaati, da jo boli trebuh, zato ji Mojca rece, naj si gre v kuhinjo skuhat caja. Toda lisica tam na skrivaj polize ves med.

Ko zjutraj ugotovijo, da medu ni, so se vsi ulegli na travo in morali zaspati da bi tistemu, ki je med polizal, ta prilezel iz gobca. Toda lisica je z medom namazala zajcka in ko so se zbudili, so okrivili njega. Zajcek si je med begom polomil prednje tacke, zato ima se danes krajse.

V drugi verziji Mojce Pokrajculje pa k njej pridejo Muha pobrenculja, Zaba poskakulja, Zajcek trepetajcek, Lisica zvita tica in Medved godrnjac.

Pravljica govori o materi kozi, ki pusti svojih sedem kozlickov doma, medtem, ko odide v trgovino. To opazi volk in se odloci, da jih bo poskusal pojesti. Ko pride do vrat jih skusa prepricati, naj mu odprejo vrata. Toda kozlicki ga spoznajo in mu ne odprejo. Volk si najprej s kredo naredi bilj nezen glas, nato si taco pri mlinarju pobarva na belo in tako mu koncno uspe priti noter. Pozre sest kozlickov, le najmlajsi se skrije v uro in ga ne najde.

Ko mama koza pride domov, ji najmlajsi Fizel vse pove in skupaj odideta do volka, ki je zaspal na vrtu. S skarjami mu razparata trebuh in resita male kozlicke. Skupaj mu nanosijo v trebuh kamenje in mama koza mu ga nazaj zasije.