Igre

Taksne in drugacne pustolovscine seveda niso bile edine racunalniske igre. Spacewar! in Pong sta bili igri hitrih refleksov, ki se jih je pozneje prijelo ime arkadne igre. Igrali so jih namrec predvsem na igralnih avtomatih v lokalih, ki so jim v Zdruzenih drzavah pravili zabavisce arkade (Amusements Arcade). Programerji velikih racunalnikov so bili v tistih casih nekoliko vzviseni nad takimi plebejskimi igricami, pa se za igranje v resnicnem casu takrat racunalniki niso bili najprimernejsi. Vecinoma si je namrec njihov dragoceni procesorski cas delilo vec uporabnikov, ki so, vsak za svojim terminalom, lepo v vrsti cakali, da pridejo na vrsto.

Kakor hitro so nastali osebni racunalniki, so zaceli pisati oziroma prepisovati arkadne igre tudi zanje. A prvi racunalniki so bili sibki in predvsem njihove graficne sposobnosti so bile zelo omejene. Kaksen Pong so se zmogli, Space Invaders ali Pac Man pa so bili komaj podobni izvirnikom. A napredek je bil hiter in ze igrice, ki smo jih sredi osemdesetih let igrali z "mavrico" ali "stiriinsestdesetko", so bile videti boljse kot na igralnikih, tiste na Amigah in Atarijih pa boljse od najbolj izpopolnjenih igric z igralnih avtomatov.

Tetris je legenda, ki je v svet ponesla slavo ruskih programerjev. Leta 1985 si jo je zamislil Aleksej Pazitnov, usluzbenec Racunalniskega centra Akademije znanosti v Moskvi. Igro je v pascalu napisal za ruski racunalnik Electronica 60, za PC pa jo je predelal takrat 16-letni Vadim Gerasimov. Igra se je leta 1985 hitro razsirila po takrat se redkih moskovskih pecejih.
Tetris je kmalu postal znan tudi na Zahodu in za avtorske pravice, ki jih je imela sovjetska akademija znanosti, so se zacele potegovati stevilne racunalniske zalozbe ter se pri tem med seboj zapletle v stevilne sodne spore. Igralcev pa to seveda ni pretirano zanimalo, kajti pecejevska razlicica se je v obliki piratskih kopij sirila skoraj kot virus in verjetno konec osemdesetih let na vsem svetu ni bilo peceja, na katerem ne bi bilo tudi datoteke tetris.com.

MIDI Maze je ostala v krogu med seboj povezanih Atarijev razmeroma neznana igra, zato pa je leta 1992 pravo malo revolucijo v igranju zanetil Castle Wolfenstein 3-D. V vlogi stotnika Williama J. Blazkowicza, med prijatelji in soborci bolj znanega kot B. J., ste se znasli zaprti v kleti nacisticnega dvorca Wolfenstein. Na zacetku oborozeni samo z nozem in pistolo, ki ste ju odvzeli neprevidnemu jecarju, ste se morali prebiti iz dvorca in mimogrede dobiti se nacrte za nemsko operacijo Eisenfaust. Malenkost.

Id Softwarova igra je postala silno priljubljena, igralcem, do takrat povsem nevajenim podobnih trirazseznih iger, pa se je zaradi hitrega in tekocega premikanja slike pogosto kar zvrtelo v glavi. Opozorilo pred vrtoglavico je bilo zapisano tudi v spremnem besedilu, zaradi krvavih prizorov pa so igro odsvetovali mlajsim od 13 let. A ti prizori so dandanes videti povsem nedolzni, saj razen nekaj rdecih pik, ki so predstavljale kri smrtno zadetih svabov, ni bilo videti nicesar.

Wolfenstein je bil prvi in ima se danes stevilne zveste privrzence, sledila pa mu je prava poplava podobnih iger, z Doom in Quake na celu, ki se do danes ni usahnila. A s tem smo pravzaprav prisli do danasnjih dni in do konca nasega zgodovinskega potepa.